Zgodovina

Naša največja odličnost ni ta, da nikoli ne pademo,
ampak ta, da se vedno nazaj poberemo.

OD NASTANKA DO PRVE SVETOVNE VOJNE

gasilska_medalja

Ogenj, beseda, ki včasih pomeni toploto, prijaznost, mogoče celo misel na stare čase, ko smo še imeli ognjišča in se je njegovo prasketanje nevsiljivo vrinjalo v naše misli in besedovanje, včasih pa obudi spomin na strah in velika opustošenja. Spremlja nas od pradavnine in nas v svoji moči in enkratnosti prisili, da o njem govorimo spoštljivo.

Ogenj je bil tisti, ki je ljudi združeval v skupnem boju, saj se mu kot posamezniki niso mogli zoperstavljati. Ljudje so gasili že od svojega zavedanja dalje, in to skoraj vsi, vendar je šele v zadnjih sto petdesetih letih prišlo do oblikovanja gasilskih društev, ki so jih tvorili posamezniki. Rodila jih je preprosta potreba po varovanju in ohranjanju življenja in lastnine. Velika mesta so si omislila poklicne gasilske enote, ki so bile vedno pri roki. Gasilci so bili tisti, ki so se borili z ognjem, pa tudi s potresi in poplavami. Neprestano so se izpopolnjevali, dopolnjevali svojo opremo in znanje ter končno postali nepogrešljiv sestavni člen varovanja lastnine, prepre-čevanja nesreč in akterji vsakovrstnih intervencij. Gasilstvo je postalo veja določene druž-bene zavesti. Vpis v prostovoljno gasilsko društvo je narekovala moškost, solidarnost in pravzaprav moralna obveza. Fantje so komaj čakali, da so dopolnili enaindvajset oziroma osemnajst let, da so lahko postali gasilci. Vaška prostovoljna gasilska društva so rasla tudi zaradi bolj in bolj izražene nacionalne zavesti.

V sklopu ali ob boku gasilskega društva srečamo še dramska in pevska društva, tamburaške ansamble, godbo na pihala, recitatorje, knjižnice in čitalnice: skratka vse tisto, kar si predstavljamo pod družabno in društveno življenje. Svoje mesto so v teh društvih imele tudi ženske. Najdemo jih v vseh oblikah društvenega življenja, velikokrat pa so odločilno posegale tudi v samo rast teh tako pomembnih središč dogajanja.

Sežana je bila nekoliko večje naselje na Krasu, ki ji je svoj prvi pečat pomembnosti dala izgradnja oziroma prenova cesarske ceste od Dunaja do Trsta po letu 1710. Sodobna pro-metna žila je močno okrepila trgovanje in povzročila nastanek pomembnih postojank ob tej poti. Kraška valovita pokrajina pa je zahtevala svoje, saj se je cesta tu dvigovala, tam pa močno spuščala in v eni ali drugi smeri predstavljala oviro za težke tovore, ki so jih tovorili iz Dunaja proti Trstu in obratno. Prevozništvo s konjsko vprego, furmanstvo, je doseglo v 19. stol. svoj višek in tudi Sežano povzdignilo v upravno središče. Večina hiš je bila starih, kar je pomenilo, da so bile krite s slamo, nekatere s kamnitimi skrlami in le tiste ob glavni cesti, ki so bile zgrajene kasneje, so bile krite z opečnimi korci. Kras je vedno bil področje, ki ga je narava tepla tako in drugače. Planota, visoka od 300 do 700 m nadmorske višine v neposredni bližini morja, je sicer bogato založena z dežnimi kapljami, vendar te padajo v obliki nalivov, ki zemljo osvežijo, a voda hitro pronica v notranjost in že po nekaj urah postane pokrajina ponovno suha, zlasti v poletnih mesecih. Sonce na Krasu pripeka z vso močjo in pokrajino izžge. Zato so se v tej grmičasti pokrajini vedno znova pojavljali gozdni požari, ki so uničevali še tisto, kar so kmetje skušali ohraniti pri življenju. Slamnate strehe in odprta ognjišča ter ogenj v spahnjancah so vedno predstavljale potencialno nevarnost za povzročitev požarov. Stalno pomanjkanje vode je tudi pomenilo zmanjšanje možnosti hitre in učinkovite gasilne intervencije. Naši predniki so imeli pri tem velike težave, saj še pitne vode ni bilo, kaj šele, da bi jo rabili za druge namene. Kali, navadno postavljeni ob koncu vasi, so bili edini rezervoarji vode. Ob požaru so sodelovali vsi sposobni vaščani in poskušali rešiti, kar se je rešiti dalo. Ne smemo pozabiti, da so bila naselja strnjena, da so se hiše in gospodarska poslopja dotikala druga druge in bi neomejevanje požara pomenilo uničenje cele vasi. Enako uničujoči so bili gozdni požari, saj so pomenili propad prepotrebne površine, kjer se je pasla čreda. To je bil tudi čas, ko so se ljudje začeli zavedati svoje narodne pripadnosti in se tudi sicer združevati, kajti v takratni mnogonacionalni državi je vrelo.

drustveniki_1907

Sežanski gasilci v letu 1907

Tako vzdušje je bilo tudi v Sežani, ki je po marčni revoluciji 1848. leta doživljala svoj ponovni vzpon, saj so prav v tem času začeli s pripravljalnimi deli za takratno največjo naložbo: gradnjo Južne železnice, ki naj bi šla tudi skozi Sežano ter povezovala Trst in Dunaj. Z dokončanjem tega velikega projekta leta 1857, je doživela Sežana svojo drugo rast, saj jo zgraditev železne ceste ne prizadene tako kot druge kraje, ki so živeli od furmanstva. Pravzaprav je v tem času dobila nov zalet in se širila ter postala moderna. Vile so rasle kot gobe po dežju, veljaki in narodnjaki so bili naročeni na Bleiweissove Novice. Tujcev je bilo v Sežani malo, nekaj Nemcev, Italijanov in Čehov pa je složno živelo z večinskim prebival-stvom Slovenci. Ti so se začeli tudi nacionalno organizirati in se združevati v društva.

gasilski_prt

Vaje članov PGD Sežana z drsalnim prtom, takrat edinemu na Primorskem, 1922

V takih gospodarskih in družbenih razmerah je nastajala tudi nova oblika povezovanja prostovoljnih članov „požarne brambe“ Tako naj bi bilo poleg drugih društev v letu 1894 ustanovljeno tudi prostovoljno gasilsko društvo v Sežani. Pobudnik za ustanovitev društva in njegov ustanovitelj je bil odvetnik češkega rodu Otokar Rybar, ki je živel v Sežani. Seveda je pri tem upošteval izkušnje ustanoviteljev gasilskih društev v drugih deželah monarhije. Že v pripravah so si želeli pritegniti k sodelovanju kar največje število uglednih in bogatih ljudi, ki bi s finančnimi sredstvi podprli in omogočili nakup potrebnega orodja in opreme, vozov in s tem omogočili delovanje društva. Čeprav datum ustanovitve društva ni znan, se omenja leto1894. O tem pričajo nekateri še ohranjeni dokazi: medalja, ki je tudi sicer prva znana slovenska jubilejna medalja iz leta 1894. Gre za redek in prvi primerek te vrste na Slovenskem. Medalja je okrogla, s premerom 34 mm zlate barve. Na prednji strani je upodobljena gasilska čelada, pod njo je zavita vrv in dve prekrižani gasilski sekirici ter lestev. Okrog je napis z veliki črkami PROSTOVOLJNO OGNJEGASNO DRUŠTVO SEŽANA 1894, na zadnji strani pa je prazno polje. Medalja je opremljena z rdečim 40 mm širokim trakom, ki ima na vsaki strani 6 mm širok bel rob in je trikotno zložen. Na trak je z varnostno zaponko pritrjena pentlja rdeče in bele barve, njen trak je širok 16 mm, na njem je s črnim natisnjeno 10 let (iz knjige J. Švajncerja: Gasilska odlikovanja in znaki na Slovenskem, GZS, Ljubljana, 1986). Druga dva dokaza sta sliki iz leta 1907, ko je društvo praznovalo 15-letnico, saj obe nosita napis PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO V SEŽANI 1894 -1907. Žal pa je bil društveni arhiv ob ukinitvi društva 1927 uničen in se lahko opremo le na ustne izjave.

Po pripovedovanju sedaj pokojnega člana društva Antona Ozbiča, je bilo v društvu že od samega začetka okoli 50 članov, ki so razpolagali z ročno brizgalno, vprežnim vozom za dvanajst gasilcev, s samostojno dvigalno lestvijo ter 25-metrskim drsalnim prtom, ki je bil v tistih časih prava redkost in so ga poleg Sežancev imeli na Primorskem samo še tolminski gasilci. Sežanci so bili torej dobro opremljeni, imeli so tudi po dve uniformi, eno delovno in eno paradno, ter drugo opremo. Sredstva so prispevali bogati Sežanci, saj je prav v teh letih Sežana zacvetela: razširili in obnovili so cerkev, sezidali zgradbo stare osnovne šole, zgradbo sodišča, uredili novo sejmišče itd. Seveda je bilo sredstev vedno premalo, zato so prirejali veselice, plese in dobrodelne nabiralne akcije. Finančna sredstva iz članarine so bila prepičla za polno življenje društva. Kako temeljito so pripravljali veselice kaže tudi zapisnik s seje 11.2. 1903, ki je zanimiv tudi, ker ga je pisal tajnik društva, nadučitelj Anton Kosovel, oče pesnika Srečka Kosovela.

Zapisnik seje ognjegasnega društva, katera se je dne 11. svečana 1903 ob 7 ½ uri zvečir vršila.
Da je nadpolovične večine odbornikov prisotnih pri seji otvori gosp. načelnik sejo ter povdarja pri ti priliki prihodnjo veselico katero namerava prirediti omenjeno društvo in sicer predlaga sledeči program.
Enoglasno sklene odbor na predlog gosp. načelnika sledeči program:

  1. Nagovor Načelnika
  2. Mladi vojaki - svira godba
  3. Na vrelu Bosne - poje moški zbor
  4. Slovenec sem - venec slov. pesmi - godba
  5. Na Planine - poje moški zbor
  6. V Boj! - svira godba
  7. Igra Zamujeni vlak
  8. Cigani - poje moški zbor
  9. Ples in prosta zabava

Začetek veselice začne točno ob 7 V uri z eno (1) krono vstopnine. Izvršujoči člani in diletanti so prosti vstopnine k veselici.
Odbor sklene enoglasno, da se imenuje za dekoriranje dvorane in odra gosp. Tavčar in Kontelova in sicer da morata takoj delo pričeti. Glede plesnega kotiljona, se nabavi različne papirnate čepice in sicer do 5 kron vrednosti, naposled corfandoli in confetti.
Za spremljanje dam pri vhodu se določi sledeče gosp. in sicer:

  • gosp Načelnik Dragotin Štolfa
  • tajnik Ant. Kosovel
  • podnačelnik Janko Keber
  • odbornik Mihael Škrinjar

Pri blagajni bojo gosp. blagajničar Franc Rebec in Ignacij Guštin.
Gosp. Načelnik zaključi sejo in poudarja naj se takoj vloži prošnjo na kompetentno oblast glede nabave veselice posebej pa si treba izposlovati posebno licenco od slav. županstva za dovoljenje plesa. Pri seji so bili naslednji gosp. odborn. pričujoči

  • gosp Načelnik Dr. Štolfa
  • gosp tajnik A. Kosovel
  • gosp blagajnik J. Rebec
  • gosp odbornik J. Guštin
  • gosp odbornik M. Škrinjar
  • gosp odbornik J. Bekar
  • gosp odbornik - Mahnič
  • gosp odbornik L. Bizjak
  • gosp odbornik J. Pregelj

kateri ustmeno potrdijo sklep zapisnika.

Sežanci so imeli za veselice, plese in nastope dovolj prostora. Ponašali so se s hotelom Tri krone, ki je premogel veliko dvorano, gostilne Mahorčič, Šmuc in Hrib pa so bile dovolj velike, da so lahko izmenično gostile veliko gostov, ki so prihajali na take prireditve. Svoje prostore so imeli gasilci v bivši diskoteki Titanic, upravne prostore pa v kaplaniji poleg cerkve.

Gasilstvo bi se brez dvoma lahko še bolj razvijalo, če ne bi neba zatemnili oblaki prve svetovne vojne. Prav Sežana je bila prizorišče prihodov vojakov in streliva po železnici. Leta 1916 so morala gasilska društva za potrebe vojske oddati predmete iz bakra in medenine, kar je osiromašilo sredstva. V zadnjih letih vojne, 1917/18, pa je organizirano gasilstvo v celotni Sloveniji skoraj povsem prenehalo. S kapitulacijo Avstro-Ogrske 29. oktobra 1918 se je za primorske gasilce praktično zaključilo obdobje rasti in nastopila je doba stagnacije.

Medtem ko so se drugod po Sloveniji veselili svobode in se združevali na novi, slovenski in jugoslovanski ravni, so primorski gasilci sicer še opravljali svoje delo, vendar so se razmere iz leta v leto slabšale. Do leta 1922 so Italijani še prenašali slovenstvo in si celo omislili dvojezičnost, po tem letu pa je postajalo vse bolj jasno, da Slovenci kot narod v Italiji nismo zaželeni. Prepovedali so peti slovenske pesmi, nato še govoriti in pisati v slovenskem jeziku. Najprej se je to odražalo na kulturnem področju, zato so razne kulturne dejavnosti Primorci začeli vključevati v gasilska društva. Enako tudi v Sežani. Gasilsko društvo je na občnem zboru 7. 12. 1924 spremenilo svoja pravila in vključilo v svoje delovanje poleg veselic, plesov, pevskih nastopov, govorov in predavanj tudi knjižnico, godbo na pihala, Dramsko društvo Ljudski oder in Godbeno društvo Kraška vila. Seveda so člani teh društev postali podporni člani, nekateri tudi „pravi“ člani PGD, lastnina pa je postala skupna. Pod pravila so se podpisali: predsednik društva Mihael Škrinjar, podpredsednik Anton Ozbič in tajnik Ivan Kocjan.

gasilska_1924

Operativci PGD Sežana ob praznovanju 30. letnice, 1924

Istega leta je gasilsko društvo Sežana pripravilo proslavo ob 30-letnici delovanja, na kateri je sodelovala tudi godba na pihala s Proseka, ki se je tovrstnih prireditev neprestano udeleževala. 7. septembra 1924 je Godbeno društvo s Proseka prav tako praznovalo 30-letnico svojega obstoja. Takrat je na prireditvi sodelovala tudi „gasilna bramba iz Sežane“, ki se ji je v svojem govoru predsednik društva Dragotin Starc takole zahvalil:„Velezaslužnemu in človekoljubnemu društvu Gasilne požarne brambe iz Sežane ohranimo hvaležen spomin na iskreno nam naklonjenost“ To je bil zadnji javni govor v slovenščini in zadnja javna slovenska veselica v tržaški okolici oziroma v Trstu. 1927. leta je društvo prenehalo z delom. Sledila je zaplemba inventarja in sredstev, čeprav so oblasti vztrajno zagotavljale vrnitev le-teh, seveda pod pogojem, da se člani vpišejo v fašistično stranko, poveljevanje pa odtlej opravljajo v italijanskem jeziku, če že nočejo, da bi jih vodili in jim poveljevali Italijani. Tako se je začelo 20-letno mirovanje.


DELOVANJE DRUŠTVA PO 2. SVETOVNI VOJNI

Obdobje po 2. svetovni vojni je leta 1947 tudi Sežani prineslo dolgo pričakovano priključitev k matični domovini Sloveniji in bivši gasilci so se odločili, da bodo takoj ustanovili prepotrebno gasilsko društvo. Na pobudo dimnikarskega mojstra Marjana Preglja iz Sežane in takratnega referenta za požarno varnost pri okrajnem ljudskem odboru in tajništvu za notranje zadeve Ignacija Mikliča, se je iz gasilske čete osnovalo prostovoljno gasilsko društvo. Prošnjo za preosnovanje gasilske čete v prostovoljno gasilsko društvo so dne 10.07.1948 lastnoročno podpisali:

  • Cvetko Novak, Sežana št. 46
  • Ivan Kocjan, Sežana št. 136
  • Danilo Ukmar, Sežana št. 142
  • Stanko Ukmar, Sežana št. 142
  • Franc Rodica, Sežana št.170
  • Zvonimir Oblak, Sežana št. 32
  • Bogomil Čeh, Sežana št. 177
  • Franc Čeh, Sežana št. 197
  • Emil Mahnič, Sežana št. 228
  • Anton Krt, Sežana št. 110
  • Mihael Škrinjar, Sežana št. 171 in
  • Svetozar Pirjevec, Sežana št. 42.

Na vseh potrebnih procedurah je bila prošnja na treh ravneh ugodno rešena in 7. 10. 1948 je prvi podpisani član Cvetko Novak prejel odločbo o rešitvi in ponovnem obstoju Prostovoljnega gasilskega društva Sežana. Prvi povojni predsednik PGD Sežana je postal Stanko Stojkovič, podpredsednik in poveljnik pa Marjo Pregelj.

25-letna prisotnost Italijanov na Sežanskem je bilo tudi pri gasilskem društvu obdobje, ko je vse nazadovalo. Bogato kulturno življenje, ki ga je pospeševalo članstvo v gasilskem društvu, je skorajda zamrlo. Sicer so nekateri posamezniki in skupine še vedno delovali zelo intenzivno, vendar ne več pod okriljem gasilskega društva, ki je bilo prej glavni motor tega delovanja. Ljudje so poskrili slovenske knjige, mnogo se jih je za vedno izgubilo, izgubila pa se je tudi oprema in orodje, ki se je mukoma leto za letom dopolnjevala in se kopičila v gasilskih prostorih. Sedaj so bili gasilci brez svojih prostorov, brez orodja in brez opreme. Republiški sekretariat za notranje zadeve je v maju 1949 dodelil prvo motorno brizgalno, ki je že ob prihodu doživela svoj ognjeni krst, saj je gorelo v Povirju. Prav s pomočjo brizgalne so bili gasilci uspešni in so rešili Čefutovo stanovanjsko poslopje. Gasilci so motorko hranili v Mohorčičevem hlevu, administrativno delo pa so opravljali na občini. Orodje in opremo so nekaj časa hranili pri Stojanu Polhu na sedanji Partizanski 37, kasneje pa v Polajevem stolpu. Toda brez sodobnih prevoznih sredstev se ni dalo več gasiti, zato so leta 1949 zaprosili Državni osiguravajoci zavod, ki je imel sedež v Sežani, za finančno pomoč in ta jim jo je dodelil v višini 200.000 dinarjev, kar je bilo dovolj, da so pri zasebniku na Kozini kupili star rešilni avtomobil znamke Austin, ki ga je uporabljala nemška vojska med 2. svetovno vojno. Preureditev tega vozila je pomenila za takratne razmere izredno priložnost in veliko pridobitev, saj je avtomobil premogel deset sedežev, peljal pa je tudi potrebno opremo in seveda nepogrešljivo motorno črpalko. Ta prvi gasilski avtomobil je služil svojemu namenu le tri leta, od 1950. do 1953.

Iz zapisnika seje izvršilnega odbora Prostovoljnega gasilskega društva, ki je bila 18. januarja 1950, je razvidno, da je le-tega sestavljalo 11 članov z naslednjimi funkcijami:

  • Ozbič Anton - predsednik
  • Pregelj Marjan - poveljnik
  • Slokar Emil - pomočnik poveljnika
  • Kocjan Alojzija - tajnica
  • Kineze Boris - blagajnik
  • Gec Bogomil - orodjar
  • Štolfa Slavko - zastopnik mladine
  • Fonda Albert - fizkultura in prosveta
  • Husu Bernard - zdravstvo
  • Krt Anton - brez resorja
  • Bizjak Ivan - brez resorja

Razvidna je upravičena skrb za delovanje motorne črpalke, kakor tudi skrb, kako zagotoviti uspešno gasilsko intervencijo na požarih, ki se pojavijo skoraj istočasno, vendar na različnih lokacijah. Sprejet je bil sklep, da na teren ne gredo vsi gasilci istočasno, pač pa le glavnina, ostali so v pripravljenosti.

avber_1957

Gašenje požara pri Avberju, 1957

Vozilo, ki so ga stalno popravljali, ni bilo zanesljivo, zato so v društvu razmišljali o priložnosti za nakup česa boljšega. Ta se je pokazala leta 1938. Kupili so tritonski Opel-blitz, tovornjak izdelan za potrebe nemške vojske, saj je bila nabava popolnoma novega vozila nemogoča. V Avtoobnovi Šempeter so vozilo spremenili v tipiziran gasilski avtomobil, ki je svojemu namenu služil od leta 1953 do leta 1966. Tudi ta je imel deset sedežev, sredstva zanj pa je dal okrajni ljudski odbor. Ker je prav v tem času tudi TAM v Mariboru začel izdelovati gasilske avtomobile, so bili sežanski gasilci opomnjeni, naj ne kupujejo starih in tujih avtomobilov. Kritika je bila delno upravičena, saj se je tovornjak večkrat pokvaril. Popravila so zahtevala nakup rezervnih delov v Zahodni Nemčiji, prihajali pa so z zamudo tudi zaradi carinjenja. Čeprav so bili s sredstvi in opremo skromni, so sežanski gasilci pridno pridobivali člane, ki so se pridružili podpisnikom prošnje za obnovitev društva. Vse več je bilo deklet in mladine, ki je zagnano vadila in si pridobivala gasilske veščine. Da so bili uspešni, dokazuje član GD Sežana Ivan Bizjak, ki je prejel republiško odlikovanje III. stopnje, ki ga je bila uvedla Gasilska zveza Slovenije in z njim 6. 8. 1952 prvič po 2. svetovni vojni odlikovala slovenske gasilce.

Leta 1953 so bile ustanovljene občinske gasilske zveze, ki naj bi pripomogle k razvijanju gasilstva v občinah. 13. 9. 1953 je bil v Sežani gasilski praznik, pravzaprav gasilski festival, na katerem so gasilci v lepi paradi prikazali svoje dosežke in se postavili pred Sežanci. Iz priglasitve Prostovoljnega GD Sežana, ki je bilo včlanjeno tudi v Okrajno gasilsko zvezo Koper, OLO Koper, Tajništvu za notranje zadeve, je razvidno, da je društvo 15. novembra 1958 štelo 80 članov, od tega 26 aktivnih. Upravni odbor je imel 9 članov, ki so imeli naslednje zadolžitve:

  • Anton Ozbič, predsednik
  • Franc Ukmar, poveljnik
  • Franc Zlobec, pomočnik poveljnika
  • Lojzka Stepan, sekretarka
  • Jožef Guštin, blagajnik
  • Miro Jelen, orodjar
  • Slavko Jogan, pomočnik orodjarja in odgovoren za avtomobil
  • Marija Kocjan, referentka za saniteto
  • Marjan Pregelj, referent za pionirje in mladino
Že sestava upravnega odbora kaže na to, da je bilo v gasilskih vrstah veliko deklet in mladine.

Stalno dopolnjevanje gasilske opreme je narekovalo razmišljanja o postavitvi lastnega objekta, gasilskega doma. Gasilski dom naj bi stal v bližini igrišča, saj je moral imeti dovolj prostora za razne dejavnosti. 1. septembra 1963 so tako slovesno odprli nov Gasilski dom, ki je bil vreden takratnih 33 milijonov dinarjev. K gradnji je gasilce silila nuja. Upravni prostori na občini, motorka pri Mohorčiču in oprema pri Polhu vsekakor niso zagotavljali potrebne učinkovitosti. Čeprav je gradnjo v celoti financirala Skupščina občine Sežana in so velike zasluge zanjo imeli tedanji funkcionarji Janko Valentinčič, Lado Mahnič, Jože Čergan in Alfonz Grmek, pa tudi Stane Žitko in Avrelij Kačič iz Okrajne gasilske zveze Koper, so veliko pomagali tudi gasilci s svojim prostovoljnim delom. Istega leta je postojnska enota Zavarovalnice Sava podarila društvu 800litrsko prenosno črpalko Sora. Šele leta 1964 je Prostovoljno gasilsko društvo Sežana dobilo prvo novo kombinirano vozilo TAM 4500/GS, letnik 1963, ki ga je kupil gasilski sklad pri OLO Koper.

vozila_60_leta

Vozni park PGD Sežana sredi 60. let 20. stoletja

Gasilci so bili zelo aktivni. Poleg rednih vaj in gašenja, zlasti gozdnih požarov, so po nakupu novega tovornjaka začeli še z eno dejavnostjo, ki je odtlej postala stalna spremljevalka njihovega dela: prevozom vode. Gre namreč za posebnost Krasa, posebej še v tistem času, ko Kraševci še nismo poznali vodovoda, da je v poletnih mesecih suša pestila večino Kraševcev. Voda, ki sicer v obilici pada le določen letni čas, zelo hitro odteče s površine, in če je takrat ljudje niso uspeli dovolj uloviti v vodnjake in zbiralnike, je bila potreba po vodi nuja. Vodo so začeli prevažati gasilci v najbolj potrebne kraje in tako vsaj delno ublažili posledice sušnega obdobja. Samo za Lipico je društvo prepeljalo nad 3.000 m3 vode. Seveda se je to poznalo tudi na vozilu, ki je v obdobju od leta 1964 do leta 1974 prevozilo toliko, da so morali leta 1974 opraviti generalno popravilo motorja. Ob ti priložnosti so vozilo tudi prebarvali in ga obnovili. Leta 1966 so kupili kombi IMV 1000, ki je štiri leta zvesto služil gasilcem.

S prevozom vode si je društvo toliko opomoglo, da je še z nekaj dodatnimi sredstvi leta 1970 kupilo najprej kombi IMV 1600 Super B, leta 1971 pa še terensko vozilo AR 55 Fiat Campagnola, izdelano v tovarni Crvena zastava v Kragujevcu. Slednje je financiral Zavod za pogozdovanje in melioracijo Krasa iz Sežane. Zavod je od svojega nastanka podpiral gasilstvo, saj je bil odvisen od njihove pridnosti in zagnanosti. Gasilci so ohranili na tisoče hektarov gozda, ki so ga zasadili in vzgajali delavci Zavoda, in zato ni presenetljivo, da so le-ti podarili terensko vozilo, ki naj bi bilo namenjeno za gašenje gozdnih požarov. K vozilu je sodila še enoosna prikolica: cisterna s 600 litri prostornine, Tomosova motorna brizgalna z zmogljivostjo 300 litrov vode na minuto, potrebne cevi in nahrbtna škropilnica za gašenje travniških in gozdnih požarov.

S temi sredstvi, opremo in vozili so sežanski gasilci opravljali svoje delo do 1977. leta. Takrat je prišlo do veliko večjih finančnih impulzov, ki so pripomogli k temu, da so gasilci zamenjali nekaj dotrajanih sredstev in cevi, dopolnili gasilsko opremo, kupili zaščitna sredstva in drugo, kar je v skupnem znesku 75.000 dinarjev plačala Občinska gasilska zveza Sežana.

Ustanovljena je bila samoupravna interesna skupnost ali SIS za požarno varstvo, ki je sistemsko zbirala sredstva in jih potem dodeljevala posameznim gasilskim društvom. Brez dvoma je bil to edini način za pridobitev več sredstev in za vlaganje v razvoj gasilstva. Tako so gasilske organizacije odslej lahko računale na stalen pritok sredstev, ki je bil okvirno tudi znan. Predsednik tako Občinske gasilske zveze kot SIS za požarno varnost je bil zaslužen delavec na področju gasilstva, gospod Rado Meden iz Senožeč. Z ustanovitvijo SIS za požarno varstvo je bilo gasilstvo v celotni občini postavljeno v novo obdobje, ko se člani niso več ukvarjali z zbiranjem sredstev kakor v starih časih in najverjetneje je del romantične preteklosti, ko so gasilci prirejali veselice, da bi lahko preživeli, dokončno odšel v zgodovino. Gasilci so se lahko posvečali stalnemu izpopolnjevanju in usposabljanju, njihove vrste pa so se vse bolj množile.

V Sežani je nastajal zametek močne gasilske udarne sile prav v sklopu Občinske gasilske zveze, ki se je z nakupom vozil, gasilnih sredstev in opreme ter z organiziranim povezovanjem vseh sil v gasilskih društvih, začela uspešno zoperstavljati požarom, zlasti tistim v naravnem okolju.


DELOVANJE PGD SEŽANA V SAMOSTOJNI SLOVENIJI

Po razpadu Jugoslavije smo zaživeli v samostojni Republiki Sloveniji. Uresničile so se želje ustanoviteljev prvih slovenskih gasilskih društev. Tistih društev, čigar člani so hoteli dokazati svetu, da so sposobni delovanja in poveljevanja v domačem jeziku.

Prostovoljno gasilsko društvo Sežana si je v tolikih letih pridobilo številne izkušnje in znanja o varovanju pred požari, reševanju in pripravljenosti priskočiti na pomoč. Vse več je prometa, vse več ljudi in zato tudi vse več nezgod in nesreč, pri katerih priskočijo na pomoč gasilci. Ne gre le za delovanje na območju sežanske občine, saj sežanski gasilci uspešno sodelujejo v veliki mreži prostovoljnih gasilskih društev.

kurjava_1996

Priprava kurjave za gasilsko veteranko - Alojzija Stepan, 1996

Samostojna država pa ni prinesla le dobrih sprememb. V Sežani je bil v letu 1992 zgrajen nov gasilski center, ki je nastal iz bivše vojašnice nekdanje jugoslovanske armade, v njem pa naj bi dobili svoje prostore Prostovoljno gasilsko društvo Sežana in Zavod za gasilno in reševalno službo Sežaba, ki je bil ustanovljen 1. 1. 1992. Gradnjo novega doma so člani društva toplo pozdravili, kljub temu, da so se izselili iz „starega“ gasilskega doma, kjer je marsikateri član društva vložil veliko prostovoljnih delovnih ur. Stari gasilski dom, ki je bil last PGD Sežana naj bi društvo zamenjalo za lastništvo polovice novega gasilskega centra. Ureditve lastništva prostorov, na ob preselitvi dogovorjen način, pa do danes še ni bilo. Kako naj bi sicer društveniki pustili „stari“ gasilski dom, v katerega so vložili toliko prostovoljnih delovnih ur. PGD Sežana je izgubilo lastne prostore, v novem gasilskem centru pa ima le 2 garaži, polovico pisarne in garderobo ter skupne prostore. Ta globoka rana pa je pustila močne posledice za delovanje društva.

vremscica_1997

Gašenje požara pod Vremščico, 1997

Maja 1998 je bil v Sežani 13. Kongres Gasilske zveze Slovenije, ki je bil med občani zelo odmeven. Takratni predsednik društva je izrazil željo, da bi se ob pomoči kongresa privabilo v društvo tudi nove člane, predvsem mladino in bi se tako poskrbelo za nove kadre in okrepitev društva. Saj bi le tako lahko mirno gledali v prihodnost.

Sledila so težka leta za PGD Sežana, pomanjkanje lastnih prostorov in opreme ter neurejena razmerja, pa niso pomagala pri razvoju društva. Kljub temu je društvo živelo in se trudilo srečo obrniti v svoj prid. Če izvzamemo lastništvo prostorov, ki še v letu 2020 ni urejeno, se je v novem tisočletju društvu začela nasmihati sreča


PGD SEŽANA V 21. STOLETJU

Lahko rečemo, da so se na operativnem področju v PGD Sežana po letu 2005 zgodili tektonski premiki. Razvoj gasilstva na splošno se v zadnjem času spreminja s svetlobno hitrostjo. Veliko je nove opreme in veliko je novih pristopov, ki zahtevajo posebna znanja. Temu trendu poskušamo slediti tudi v PGD Sežana. Če pomislimo, da je bil vozni park pred dobrim desetletjem v popolnoma drugačni sestavi kot danes, nam je jasno, da se je v tem obdobju marsikaj dogajalo.

V letu 2004 je društvo od Ministrstva za obrambo pridobilo vozilo Nissan Patrol letnik 1990. Vozilo ni bilo v najboljšem stanju, imelo je tudi veliko število prevoženih kilometrov, vendar je takrat za naše društvo pomenilo veliko pridobitev. Z lastnimi močmi in sredstvi smo vozilo predelali za gasilske namene. Društvo je imelo takrat v lasti še vozilo Zastava AR 55 letnik 1980 z vgrajeno Kotorno ter TAM 80 za prevoz moštva. Ko je bilo vozilo Nissan Patrol dokončno predelano v gasilske namene, je društvo TAM 80 prodalo, saj vozilo ni bilo več v dovolj dobrem stanju za operativne namene. Leto 2007 je bilo prelomno, saj je društvo pridobilo prvo povsem novo vozilo. Land Rover Defender 130 je vrhunsko vozilo z nadgradnjo po tipizaciji GVGP-1 (manjše gasilsko vozilo za gozdne požare). V letu 2008 smo nadgradnjo voznega parka nadaljevali z odkupom vozila TAM 110 od Zavoda za gasilno in reševalno službo Sežana po simbolični ceni 1 EUR. Res je, da je tudi to vozilo bilo starejšega datuma, vendar odlično za potrebe gašenja požarov v naravnem okolju, saj ima kljub svojim letom zavidljive vozne lastnosti. Vozilo je bilo takoj deležno manjše obnove. Večja, temeljita obnova pa se je zgodila v letu 2013. Glede na to, da gre za zelo robustno in povsem obnovljeno vozilo, bo društvu prav gotovo služilo še ker nekaj let. Po nakupu TAM 110 je bilo vozilo Zastava AR 55 prodano. Leta 2011 smo naredili še eno zamenjavo vozila, zamenjali smo 21 let staro vozilo Nissan Patrol. Namesto tega smo z lastimi sredstvi, ki smo jih zaslužili s Požarnimi stražami, od PGD Velika Pirešica kupili Renault Trafic letnik 2006. Vozilo je bilo zelo dobro ohranjeno in z malo prevoženimi kilometri, tako da nam kot vozilo GVM-1 (manjše gasilsko vozilo za prevoz moštva) odlično služi.

medvejek_2013

Gašenje požara na Medvejku, 2013

Najpomembnejša nabava vozila v moderni zgodovini društva, se je zgodila prav v jubilejnem letu PGD Sežana, saj je v letu 2014, ob 120. letnici delovanja društva, bilo nabavljeno vozilo GCGP-1 (manjša gasilska cisterna za gozdne požare). Vozilo vrhunske izdelave z vso potrebno opremo za gašenje tako gozdnih kot stavbnih požarov ter uporabno za vse vrste intervencij.

Zelo velik napredek se je v zadnjem obdobju naredilo tudi na področju osebne zaščitne opreme. Osebna zaščitna oprema, ki so jo uporabljali operativci pred dobrim desetletjem, je bila že zelo iztrošena in zastarela. Društvo to opremo postopoma zamenjuje z novo in moderno opremo, ki dosega najvišje standarde, a nima lahke naloge, saj mora opremiti 50 operativcev, oprema za vsakega pa stane preko 2000 EUR. Danes je večina operativcev opremljenih z ognjevarno obleko za stavbne požare in druge vrste intervencij. Poleg tega pa moramo poudariti, da ima, tudi vsak operativec obleko za gašenje gozdnih požarov z vso pripadajočo opremo. V bistvu je dvojna intervencijska obleka specifika za področja kot je naše z veliko požarno ogroženostjo v naravnem okolju, kar pa pomeni tudi dodaten strošek. Obleka za požare v naravi pa služi tudi kot lahka obleka za tehnične intervencije, katerih številčnost se je v zadnjem letu močno povečala.

Velik požar pri Divači, 2017

V društvu smo v zadnjem desetletju dali zelo velik poudarek izobraževanju. Zahteve modernega gasilstva so danes take, da je to nujno potrebno. Danes imajo skoraj vsi operativci v društvu opravljene tečaje za uporabnika izolirnih dihalnih aparatov in vroči trening, ki dajo operativcem osnovno znanje za posredovanje v stavbnem požaru. Prav tako moramo zaradi posredovanj na požarih v naravnem okolju opraviti tudi veliko specifičnih izobraževanj, kot so tečaj za gašenje požarov v naravnem okolju, tečaj za vodenje večjih intervencij, tečaj za uporabnika motorne žage, tečaj za varno delo ob posredovanju helikopterja in podobne.

vaje_hft_2017

Vaje gašenja in preiskovanja notranjih požarov

Kot vsa gasilska društva v našem prostoru tudi naše opravi veliko posredovanj na požarih v naravnem okolju. V zadnjih letih pa se kaže stalni trend večanja ostalih, predvsem tehničnih posredovanj. Kot zanimivost naj omenimo, da se število intervencij v naravnem okolju vsako tretje leto močno poveča. Tako je bilo leta 2003, ko se je zgodil požar pri Brestovici, nadaljevalo se je v letu 2006 s požarom na Šumki ter s požarom pri Divači. Trend se je nadaljeval v letu 2012, ko je PGD Sežana posredovalo na 42 intervencijah. Trend naraščanja intervencij pa se nadaljuje, saj smo v zadnjih letih v povprečju beležili 70 intervencij letno. Leto 2020, pa bo vsekakor rekordno, saj je do nastanka tega besedila, PGD Sežana posredovalo na že kar 86 intervencijah!

Prostovoljno gasilsko Sežana je prestalo zelo pestro zgodovino, obstalo skozi 4 različne države in se do danes razvilo v trdno društvo z močno sredino, ki služi svojim občanom in je vedno pripravljeno pomagati. Zato se ne bojmo prihodnosti in ne jokajmo za preteklostjo.

Povzeto po knjigi "120 let Prostovoljnega gasilskega društva Sežana, Sežana, 2014" in dopolnjeno s strani Tadeja Marušiča, december 2020